Ovdovela si. Nedavno si pokopala tudi edinko Marijo in njenega moža, zeta Mohorja. Ostala si sama z njunimi malimi sirotami. Živite pri Sveti Luciji, po domače pri Lovrču. 

Pri sv. Mavru, kjer imaš krajec njive, z vnučki pogosto posedite na deblu stare češnje. Zrete v daljavo in navzdol k šumeči Soči. Ob tem jim krajšaš čas s pesmijo, prastarimi štorijami in izročili, ki prevzemajo predvsem najstarejšega Ivana. Ta leta 1893 dopolni deset let. Kot izjemno bistrega in vedoželjnega ga z domačim župnikom pošljeta v šolo v Gorico in nato na študij na Dunaj, kjer prične z umetniškim pisanjem. V rojstni kraj na Most na Soči se zaradi prve svetovne vojne in razmer po njej ne vrne več. A vendar Tolminsko pozna do potankosti. Njeno zgodovino, naravo in ljudi na mojstrski način postavi v ospredje svojih številnih del.